Prvi čevelj s koleščki, pomemben predhodnik rolerjev, je bil izumljen v Belgiji v 18. stoletju. Francozi so ga stoletje kasneje nadgradili v roler, podoben današnjemu (Inline Skating | EBSCO Research Starters, b. d.). Zaradi težav v manevriranju je bilo sprva več zanimanja za športe na kotalkah (Inline Skating | EBSCO Research Starters, b. d.). Medtem ko so se Američani posvetili nadaljnjemu razvoju rolerjev in z napredki dosegli pozornost in zanimanje, so Evropejci zasluženi za prve postavljene kroge za rolanje (Inline Skating | EBSCO Research Starters, b. d.). Danes rolanje razvrščamo v šest uradnih panog, ki zajemajo akrobatska, umetnostna, ekipna in hitrostna rolanja.
OPIS OPREME IN OBLAČIL
Na trgu je na voljo širok nabor različnih rolerjev, njihova izbira pa je odvisna od izbrane panoge, v katero se vključujemo. Za prosto rolanje, ki je večini poznan, se uporabljajo rolerji s podprtim gležnjem, število koleščk, njihova velikost in razmik pa se navadno razlikujejo glede na individualne želje in potrebe posameznika. Začetniki in predvsem mlajši navadno uporabljajo čelado ter ščitnike na kolenih, dlaneh in komolcih. Za nekoliko bolj profesionalno, vendar lahko še vedno rekreativno udejstvovanje v hitrostnem rolanju se uporabljajo nizki rolerji brez podprtega gležnja s tremi do štirimi večjimi koleščki. Manjša koleščka rolarju omogočajo večjo eksplozivnost, zato se uporabljajo za šprinterske discipline, večja pa za daljše razdalje, saj ohranjajo potovalno hitrost. Obvezna je čelada, vendar brez špice na koncu; namreč slednja na tekmovanjih ni dovoljena, prav tako ne trdi ščitniki, zaradi nevarnosti poškodovanja soudeležencev. Tekmovalci hitrostnega rolanja za preprečitev odrgnin na koži v primeru padca uporabljajo ščitnike oziroma rokavice, obložene s kevlarjem.
AKTIVNE MIŠICE
Tehnika je ključna za razvoj, doseganje in vzdrževanje hitrosti ter za učinkovito varčevanje z energijo med rolanjem. Za njeno pravilno izvedbo je nujno potrebna ustrezna mišična moč.
Stoja v nizkih rolerjih zahteva neprestano aktivacijo stabilizatorjev, pri čemer imajo ključno vlogo mišice gležnja in mečne mišice, saj zagotavljajo stabilnost v statičnem, kot tudi dinamičnem položaju. Pri vzdrževanju optimalne drže, z značilnim kotom 90° v kolenih in kolčnemu sklepu, so aktivne sprednje mišice telesa, medtem ko med izvedbo odriva pomembno vlogo prevzamejo stranske mišice, zlasti gluteusi (mišice zadnjice). Hkrati je pri dolgotrajni drži v aerodinamičnem položaju pomembna tudi moč hrbtnih mišic, ki pa kljub aktivnosti niso izpostavljene preobremenitvam, kar zmanjšuje tveganje za bolečine ali poškodbe v ledvenem predelu hrbta.
Naprednejša tehnika rolanja vključuje dvofazni odriv, najprej proti notranji, nato še proti zunanji strani, kar zahteva dodatno ravnotežje in mišično koordinacijo. Tekmovalci hitrostnega rolanja zato veliko pozornosti namenjajo razvoju moči mečnih in zadnjičnih mišičnih skupin, ki neposredno vplivajo na učinkovitost odriva.
Aktivnost je primerna za posameznike, ki imajo prekomerno pronacijo gležnjev (postavitev gležnjev proti notri ali v obliki črke A), zlasti ker lahko s prilagoditvijo podvozja rolerskega čevlja izboljšamo poravnavo stopal glede na individualno biomehaniko. S tem tudi omogočimo lažjo prilagoditev na nizke hitrostne rolerje, mišice gležnja pa se običajno utrdijo v obdobju od dveh do treh mesecev, kar pripomore, predvsem pri mlajših, k poravnavi gležnjev.
Rolanje je učinkovit in hkrati varen način krepitve mišično-skeletnega sistema, saj ne predstavlja večjih obremenitev za druge telesne segmente niti ob manj popolni izvedbi tehnike.
KAKO IN KDAJ ZAČNEMO Z VADBO
Pretežno se rekreativnega hitrostnega rolanja udeležujejo posamezniki od 30 do 60 let starosti, saj ni starostnih omejitev, novi člani skupine pa so vedno zaželeni in dobrodošli. V Rolerskem klubu Ljubljana imajo za začetnike priskrbljenih nekaj nizkih hitrostnih rolarjev za izposojo, a pričetek rolanja ne omejujejo izrecno z nizkimi rolerji. Novi vadeči se lahko vključijo v vadbeni proces tudi s svojimi rolerji, ki jih imajo že doma. Navadno je vključitev v lastnih rolerjih celo bolj priporočljiva, saj je učenje in izboljšanje tehnike tako lažje, s tem pa tudi prehod na nizke rolerje.
Za tiste, ki si želijo resnejšega vključevanja ali celo tekmovalne poti, je priporočljivo z vadbo pričeti čim prej. V nekaterih državah otroci začnejo z rolanjem že pri treh ali štirih letih starosti, kar omogoča zgodnje oblikovanje pravilnih gibalnih vzorcev. Mlajši otroci so pogosto že od začetka postavljeni na hitrostne rolerje, saj se s tem že zgodaj prilagodijo tehničnim zahtevam discipline. Današnji tekmovalci hitrostnega rolanja, ki so v samem vrhu, so večinoma z rolanjem pričeli že v predšolskem obdobju, kar jim omogoča visoko raven tehnične dovršenosti že v mladostniških letih.
PRAVILA
Hitrostno rolanje obsega več disciplin, ki se glede na prizorišče in dolžino razdalje razvrščajo v cestne, stezne in vzdržljivostne preizkušnje. Tekmovalci se lahko udeležujejo maratonskih (42 km) in polmaratonskih (21 km) preizkušenj, ki so del cestnega programa. Vzdržljivostne discipline vključujejo tudi rolanje v časovno omejenih intervalih, kot so 6-, 12- in 24-urne preizkušnje. Cestne dirke se pogosto odvijajo na krožnih progah z obveznim enim desnim ovinkom, običajno na razdaljah med 15 in 20 kilometri. Pomemben del programa predstavljajo tudi tekmovanja na standardizirani stezi dolžine 200 metrov, z rahlim naklonom ovinka, kjer potekajo discipline, kot so sprinti na 200 m in 500 m, ter daljše razdalje med 15 in 20 kilometri z izločevanjem, točkovanjem ali kombinacijo teh dveh.
Hitrostno rolanje je izrazito taktičen šport, v katerem ima poleg fizične pripravljenosti ključno vlogo tudi sprotna komunikacija med trenerjem in tekmovalcem, ter tekmovalci iz iste ekipe še posebej pri cestnih dirkah.
Tekmovanja potekajo po strogih pravilih Mednarodne zveze (World Skate), ki vključujejo predpise glede tehničnih specifikacij opreme od velikosti in razmaka koleščkov do prepovedi nošenja trdih ščitnikov in čelad z izrazito špico na koncu. Medtem ko se tekmovanja na stezi v primeru dežja prekinejo zaradi varnosti, cestne dirke običajno potekajo ne glede na vremenske razmere, pri čemer tekmovalci prilagodijo izbiro koleščkov glede na razmere in na podlago.
POŠKODBE
Hitrostno rolanje velja za relativno varen šport, še posebej v primerjavi z drugimi disciplinami, saj ne povzroča obrab sklepov ali kroničnih bolečin, denimo v hrbtenici ali kolenih. Tekmovalci hitrostnega rolanja dosegajo hitrosti do 40 in tudi 50 km/h, zato se najhujše poškodbe zgodijo pri padcih. Ponavadi so to udarci in posledično otekline ter odrgnine, na stezi pa lahko pride tudi do zloma. Padci niso pogosti, se pa vseeno dogajajo.
Resnejše poškodbe se pojavijo s pretreniranostjo, zlasti kadar ni ustreznega časa za regeneracijo.
Šport je zelo primeren za posameznike, ki so bolj dovzetni za poškodbe, ali tiste, ki iščejo dejavnost z nižjim tveganjem za telesne okvare.
PSIHIČNA PRIPRAVA
Kot pri vsakem športu, pri katerem se želimo resneje udejstvovati, je tudi tu pomembna psihična priprava, ki se razlikuje od potreb posameznika. Pomembna je zlasti za resnejše tekmovalce in zaželena, vendar se zaradi finančnega zalogaja klubi navadno ne odločijo za zaposlitev psihologa. Podobno velja za fizioterapevta ali maserja.
VAJE PRED TRENINGOM IN VAJE OHLAJANJA PO TRENINGU
Pred treningom si tako kot tekmovalec hitrostnega rolanja kot tudi rekreativec dobro ogreje gležnje in zapestja. Dinamično raztezne vaje izvaja kar na rolerjih, zatem sledi pet do deset ogrevalnih krogov ter aktivacija s poskoki in drugimi eksplozivnimi vajami.
Tekmovalci si pred ogrevalnimi krogi snamejo rolerje in izvedejo raztezanje še brez njih, da jih pri izvajanju ne ovira sprememba ravnotežja.
Pri rekreativnem hitrostnem rolanju treningi pretežno potekajo na rolerjih od 3- do 4-krat na teden. Od tega se enkrat tedensko izvajajo trening tehnike na krogu oziroma stezi (slalom s poudarjenim odrivom, prenos teže, notranji odriv z gležnjem, vožnja v skupini v krogu), kar je odlično za začetnike, saj se trening prelevi v zabavno igro. Ostala rolanja so relacijska rolanja, pri katerih je trening posvečen pospešitvam, vožnji v skupini, bazi (velika potovalna hitrost v skupini), vajam napada (za pridobitev občutka moči, ki jo je treba razviti za odcepitev od skupine).
Po treningu sledi ohlajanje, ki zajema rolanje pet do deset minut v rahlem tempu in razteg najbolj delujočih mišičnih skupin (mišice spodnjih okončin in zadnje hrbtne mišice).
POLOŽAJ ROLANJA V SLOVENIJI
Slovenija je imela na svetovnih tekmovanjih zastopnike v samem vrhu športa. Zanimanje za rolanje v Sloveniji, kljub razpoložljivosti športnih objektov in promociji športa, v zadnjih petih letih, po covidu-19, upada in resnejših tekmovalcev ni več. Čeprav so si klubi hitrostnega rolanja prizadevali za ohranitev Zveze za hitrostno rolanje Slovenije, danes hitrostno rolanje uradno spada pod nacionalno panožno Zvezo kotalkarskih športov Slovenije. Zveza je razpisovala tečaje za opravljanje licence vaditelja hitrostnega rolanja, trenerja hitrostnega rolanja in sodnika, vendar jih zaradi majhnega interesa, tudi zaradi pravilnika o pridobivanju licence, v zadnjem letu ni bilo.
Kljub temu, da trenutno tekmovalnega hitrostnega rolanja v Sloveniji ni, je rekreativno še vedno delujoče. Rolerski klub Ljubljana se z rekreativci udeležuje maratonov in polmaratonov, ekipa pa skupaj trenira na cestah v okolici Ljubljane in drugod. V primeru želje po resnejših tekmovanjih so voljni pomagati in jih tudi organizirati. Vsako leto še vedno organizirajo rolerski polmaraton in maraton v Ljubljani.
ZANIMIVOSTI
V hitrostnem drsanju je 7 od 10 najboljših drsalcev pravzaprav hitrostnih rolarjev. Za hitrostno drsanje se odločijo, ker je ta uvrščen med olimpijske športe ter si želijo rezultata in medalje na olimpijskih igrah. Tudi zmagovalec zadnjega olimpijskega tekmovanja v hitrostnem drsanju je tekmovalec hitrostnega rolanja, kar pomeni, da nivo hitrostnega rolanja ni nižji od nivoja olimpijskega hitrostnega drsanja. V disciplinah s skupinskim startom pa imajo hitrostni roleristi prednost zaradi stalnega treninga in tekmovanja v skupini, medtem ko hitrostni drsalici večinoma tekmujejo proti času.
študentka aplikativne kineziologije
