Janja Garnbret je ena najbolj uspešnih športnic v zgodovini slovenskega in svetovnega plezanja. Rodila se je leta 1999 v Slovenj Gradcu in že kot otrok pokazala izjemen občutek za gibanje. Pri osmih letih je nastopila na svoji prvi tekmi, že kot najstnica pa začela nizati uspehe na evropskih in svetovnih prvenstvih. Leta 2016 je kot 17-letnica osvojila naslov svetovne prvakinje v težavnosti in zmagala v skupnem seštevku svetovnega pokala. Njeni dosežki so izjemni – več kot 40 zmag na tekmah svetovnega pokala, deset medalj na svetovnih prvenstvih in dve zaporedni zlati medalji na olimpijskih igrah (Tokio 2021, Pariz 2024; Wikipedia, 2025). S tem je postala najuspešnejša slovenska športnica na poletnih olimpijskih igrah vseh časov. Poleg tekmovalnih dosežkov je postavila tudi mejnik v naravni skali – kot prva ženska na svetu je v prvem poskusu preplezala smer težavnosti 8c. Njena zgodba je preplet izjemnega talenta, discipline in predanosti. Janja Garnbret ni le vrhunska športnica, ampak tudi navdihujoča vzornica mladim. Poudarja pomen notranje motivacije, osredotočenosti in veselja do gibanja. Njena kariera dokazuje, da lahko z vztrajnostjo in spoštovanjem lastnih vrednot dosežemo največ.
ZGODOVINA PLEZANJA – OD ELITNE STRASTI DO OLIMPIJSKE DISCIPLINE
Plezanje ima dolgo in bogato zgodovino, ki se prepleta z razvojem alpinizma v začetku 19. stoletja. Sprva je bilo del znanstvenih in raziskovalnih odprav, saj so evropske elite z vzponi na visoke vrhove želele raziskati nepoznana območja. Leto 1786, ko sta dva vodnika osvojila Mont Blanc, pogosto velja za rojstvo modernega alpinizma (Seifert, L., 2016). Športno plezanje se je razvilo iz modernega alpinizma, ki se je začel v 80. letih 18. stoletja, okoli leta 1880 pa je v specifičnem družbeno-ekonomskem, zgodovinskem in kulturnem okolju postalo samostojen šport. Jezersko območje na severozahodu Anglije, Dolomiti na severovzhodu Italije, Saška Švica na jugovzhodu Nemčije in Fontainebleau na severu Francije veljajo za ključna rojstna središča športnega plezanja (Beifeng, Z. H. U., 2021). Pred in med svetovnima vojnama je plezanje pridobilo tudi izrazite politične razsežnosti. Nacionalne odprave na najvišje vrhove sveta so pogosto služile kot orodje propagande, povezano z ideali poguma, telesne vzdržljivosti, moškosti in nacionalne pripadnosti. Takšne odprave so bile simbol prestiža in dokaz tehnične ter organizacijske moči posamezne države. Istočasno so izjemne zahteve teh podvigov spodbudile hiter razvoj tehničnih in tehnoloških pripomočkov – od uporabe trpežnejših vrvi in zanesljivejših klinov do izboljšanih plezalnih čevljev in sodobnejših varovalnih sistemov. Ti napredki niso le povečali varnosti in učinkovitosti pri vzponih, temveč so omogočili tudi dostop do tehnično zahtevnejših smeri, kar je dolgoročno vplivalo na razvoj plezalne tehnike in športnega pristopa k alpinizmu (Seifert, 2016). V 80. letih prejšnjega stoletja se je začelo razvijati športno plezanje kot posebna panoga z jasno določenimi pravili in tekmovanji. Leta 2020 je športno plezanje prvič postalo olimpijska disciplina. Danes se dejavnost deli na več oblik: balvansko, težavnostno, hitrostno plezanje, plezanje na naravni skali, ledno plezanje in plezanje po zavarovanih poteh (via ferrata). Zgodovina plezanja tako odraža širše družbene premike od elitne avanture do dostopne, varne in raznolike aktivnosti, ki združuje rekreacijo, tekmovanje, raziskovanje in osebno rast.
RAZVOJ OPREME IN STANDARDOV
Razvoj plezalne opreme in razvoj stopenj težavnosti plezalnih smeri sta bila skozi zgodovino tesno povezana. V zgodnjih obdobjih so k napredku največ prispevali individualisti, ki so svoje življenje posvetili plezanju in z lastnimi dosežki premikali meje mogočega. Med vidnejšimi so bili Walter Bonatti, Royal Robbins, Warren Harding, Lynn Hill in Reinhold Messner, katerih pionirski vzponi so zaznamovali razvoj plezalne scene. Poleg zdrave in manj zdrave tekmovalnosti je k ustvarjanju vedno zahtevnejših smeri pomembno prispevala tudi medijska prepoznavnost, zlasti širjenje uspehov iz doline Yosemite, ki je postala simbol tehničnega in športnega napredka. Naraščajoča zahtevnost vzponov je hkrati ustvarjala potrebo po novih varnostnih tehnikah in izboljšani opremi. Prve pomembne spremembe so se zgodile pri klinastih varovalih in vponkah, sledile pa so še obsežnejše inovacije v standardizaciji plezalnih pasov, vrvi in druge ključne opreme, kar je bistveno izboljšalo varnost plezalcev in zaščito plezališč ter omogočilo nadaljnji razvoj sodobnega športnega plezanja (Bright, 2014).
Danes imamo v Evropi enotno določene standarde (EN), ki jih oblikuje ena od treh evropskih standardizacijskih organizacij (CEN, CENELEC ali ETSI). Te organizacije so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uvedle standardizirano testiranje vrvi ter s tem postavile temelje za enotno in zanesljivo varnostno preverjanje plezalne opreme. Vsa izhodišča teh standardov za vrvi in drugo plezalno opremo temeljijo na fizikalnih omejitvah ter vzdržljivosti in odpornosti človeškega telesa.
Plezalni pas
Plezalni pasovi so osnovni varnostni elementi, izdelani v skladu s standardom UIAA 105 / EN 12277, ki določa materiale, testiranje in zmogljivost. Najpogostejši je sedeči pas (tip C), preizkušen na sile do 15 kN. Nesreče se pogosto zgodijo zaradi zdrsa zaponke ali nepravilne uporabe, zato imajo mnogi modeli trajno »dvojno zapeto« zaponko. Ker opremne zanke niso namenjene zaustavljanju padca, se vanje ne sme navezovati.
Vponke
Sodobne plezalne vponke so zaradi visoke trdnosti in majhne teže večinoma izdelane iz aluminijevih zlitin serije 7000, najpogosteje 7075-T6. Sestavljene so iz votlega, vzmetno obremenjenega zapirala iz nerjavnega jekla, pritrjenega z zakovicami, pri čemer so zapiralni mehanizmi lahko kovinski ali polimerni. Vponke iz nerjavnega ali legiranega jekla se uporabljajo tam, kjer teža ni ključna, a je pomembna večja odpornost proti obrabi in koroziji, kot npr. pri jamarstvu, zgornjem varovanju ali industrijski uporabi. Izdelava vključuje oblikovanje z vročim ali hladnim kovanjem, toplotno obdelavo, brušenje in barvno eloksiranje za prepoznavnost. Vponke morajo izpolnjevati standarde NFPA, ANSI in CE ter evropski standard EN 12275, ki predpisuje preizkuse natezne trdnosti v različnih položajih zapirala.
Vrv
Sodobne plezalne vrvi so skoraj izključno izdelane po konstrukciji »kernmantle«, ki jo je leta 1953 uvedlo podjetje Edelrid. Ta zasnova združuje močno sintetično jedro, ki nosi približno 80 % trdnosti vrvi, in pleteno ovojnico, ki zagotavlja zaščito pred obrabo, boljše rokovanje in manjšo vpojnost vode. Vse dinamične vrvi so danes izdelane iz UV-stabiliziranega najlona, pri čemer posebne tehnike sukanja vlaken (S in Z) zmanjšujejo zvijanje in izboljšujejo uravnoteženost vrvi. Standard EN 892 določa, da mora vrv prestati pet zaporednih padcev s faktorjem 1,78, pri čemer udarna sila ne sme preseči 12 kN za enojne vrvi in 8 kN za polovične vrvi. Poleg tega se preverjajo tudi statična raztegljivost, drsenje ovojnice in vozljivost. Sodobne tehnologije in standardizacija so pripeljale do točke, ko odpoved vrvi v dobrem stanju zaradi padca praktično ni mogoča, pri čemer so najpogostejši vzroki poškodb danes abrazija, vdor delcev v jedro ali stik s korozivnimi snovmi.
Naprava za varovanje
Med najpomembnejše razvojne dosežke v zadnjih petnajstih letih sodi uvedba frikcijskih varovalnih naprav. Te se s pomočjo vponke pritrdijo na plezalni pas, vrv pa je napeljana skozi napravo tako, da velik kot ovitja ustvari močno trenje. To bistveno olajša zadrževanje padca, zlasti za drugega plezalca, in omogoča enostavnejši prenos obremenitve neposredno na sidrišče v primeru poškodbe vodilnega plezalca. Pomembna inovacija so tudi premične zagozde s pomičnimi vzmetnimi lopaticami (»cam devices«), ki se lahko namestijo v vzporedne ali razširjene razpoke ter nudijo zanesljivo zaščito pred velikimi silami pri padcih (Petzl Grigri; Black Diamond ATC, Mammut Smart ...) (Smith, 1998).
VPLIV PLEZANJA NA TELO
Plezanje je hkrati fizično in psihološko zahteven šport, ki od telesa zahteva visoko stopnjo moči, vzdržljivosti in koordinacije. Pri plezanju je stik s podlago omejen le na manjše dele rok in stopal, kar pomeni, da so zgornji udi, zlasti prsti, zapestja, podlakti in ramena, izpostavljeni izjemnim silam. Elitni plezalci imajo visoko relativno moč, saj morajo lastno telesno težo dvigovati in držati z različnimi prijemi prstov, hkrati pa izvajati kompleksne vertikalne in lateralne premike ter prilagajati položaj telesa. Poleg telesne priprave mora plezalec obvladovati psihološki vidik, uravnavati vznemirjenost ob zahtevnih ali neznanih smereh ter reševati tehnične izzive, da zmanjša tveganje padca ali poškodbe. Nenehno iskanje novih poti bodisi v naravi bodisi v dvorani spodbuja razvoj tehničnih in gibalnih sposobnosti ter krepi sposobnost hitrega reševanja problemov in prilagajanja nepredvidljivim razmeram (Morrison in Schoffl, 2007).
Plezanje je primerno za vse starostne skupine, vendar je kot pri vseh športih pri mlajših še posebej pomembno upoštevati določene smernice in prilagoditve. Mlajši od 16 let naj ne izvajajo intenzivnega treninga moči prstov in ne tekmujejo na mednarodnih balvanskih tekmovanjih, saj so njihove rastne plošče bistveno šibkejše od vezi, kar povečuje tveganje za poškodbe. V obdobju pubertete je tveganje za zlome še večje (Rogol, A. 2002), zato naj bo poudarek na večjem obsegu in raznolikosti smeri za razvoj tehnike, ne na intenzivnosti. Preozki plezalni čevlji se odsvetujejo; velikost obutve naj se beleži do vsaj 15. leta. Priporočeno je redno spremljanje rasti, deleža maščobe in, pri dekletih, podatkov o menstruaciji. Ob večjih odstopanjih je potrebna medicinska ocena. Ustrezna prehrana je ključna, pojavnost spondilolize pa ostaja neraziskana.
Poškodba ni zgolj negativna izkušnja, temveč lahko predstavlja pomembno priložnost za učenje. Ob ustrezni rehabilitaciji in pravilnem pristopu k treningu se lahko športnik vrne v vadbeni proces še močnejši in bolje pripravljen kot pred poškodbo (Čufar, 2003).
DOLOČANJE TEŽAVNOSTI
V športnem plezanju se za določanje težavnosti smeri uporabljajo ocenjevalne lestvice, ki se med seboj razlikujejo glede na regijo in tradicijo plezanja. Njihov namen je omogočiti primerjavo zahtevnosti različnih smeri ter plezalcem olajšati izbiro izzivov, ki ustrezajo njihovim sposobnostim (Draper idr., 2011). V Evropi je najpogosteje v uporabi »francoska lestvica« (npr. 6a, 7b+, 8c), ki se uporablja v športnem plezanju tako na prostem kot v dvoranah. V Združenih državah Amerike prevladuje »Yosemite Decimal System (YDS)«, kjer se težavnost označuje s številkami in decimalnimi podrazredi (npr. 5.10a, 5.14b). Na področju balvanskega plezanja sta najpogostejši »V-lestvica« (npr. V4, V12) v ZDA in »Fontainebleau lestvica« (npr. 6B, 7A+) v Evropi. Vsaka lestvica temelji na kombinaciji fizičnih zahtev (moč, vzdržljivost, tehnika) in psiholoških dejavnikov (izpostavljenost, kompleksnost gibanja). Pomembno je poudariti, da so ocene subjektivne in lahko variirajo glede na pogoje, tip skale in plezalčevo izkušenost.
PLEZANJE V SLOVENIJI
V Sloveniji je registriranih 92 naravnih plezališč, kar potrjuje, da je plezanje tudi pri nas postalo priljubljena oblika rekreacije. Večina plezališč (88,5 %) je v gozdnih območjih, pri čemer je kar 76,5 % teh površin v zasebni lasti. Kljub rasti števila plezalcev in s tem povečanemu obremenjevanju naravnih plezališč rekreacijska funkcija gozdov na teh območjih ostaja omejena, saj je prisotna le na 7,6 % plezališč (Rutar 2019). Poleg naravnih plezališč ima Slovenija tudi 82 plezalnih sten, postavljenih v športnih dvoranah osnovnih šol, in 9 v srednjih šolah (Mercina, 2023). Vsako leto se število komercialnih zasebnih plezališč povečuje, saj je plezanje predvsem v mestih in dvoranah zelo popularno. Za začetek športnega plezanja v Sloveniji pogosto štejemo odpravo Iztoka Tomazina in Boruta Berganta v ZDA leta 1978. V 38 dneh sta tam spoznala sodobne plezalne tehnike in etična načela ter jih po vrnitvi prenesla v slovenski prostor (Kokalj, 2020). Za plezalno zgodovino sta pomembna tudi Tadej Slabe in Srečo Rehberger, ki sta pri nas splezala prve težke smeri (sedmice in osmice). Prvi tekmovalni dosežki Slovencev so se pokazali že leta 1996, ko se je Martina Čufar v Kranju uspela uvrstiti v finale (Kokalj, 2006). Svoje odlične nastope je nadaljevala tudi leta 1999, kjer je dvakrat stala na zmagovalnih stopničkah. Istega leta je tudi jure Golov v Cortini dosegel peto mesto v balvanskem plezanju. Za prvo uradno tekmovanje v športnem plezanju na območju Slovenije velja državno prvenstvo Jugoslavije, ki je potekalo leta 1988 v Ospu, kjer sta zmagala V. Guček in Simona Škarja. Za razvoj športnega plezanja danes v Sloveniji skrbi Komisija za športno plezanje (KŠP) pri Planinski zvezi Slovenije (PZS). Njene glavne naloge so: organizacija tekmovanj na državnem nivoju, skrb za državne reprezentante in kategorizirane plezalce, izobraževanje strokovnega kadra, urejanje plezališč, varstvo narave in promocija športnega plezanja (Klofutar, 2013).
kineziolog
